
"Segel je v vse pore kulture zatiranja in nam, vsem čefurjem tega sveta, sporočil: vi ste svet, vi ste sprememba, vi ste ljubezen, vi ste ponos ..." piše v komentarju urednica rubrike Poglobljeno na N1 Suzana Lovec. Celoten komentar preberite spodaj.

Mineva teden dni od enega največjih dogodkov v zgodovini športa, nastopa Bad Bunnyja v polčasu Super Bowla. V dobrih 13 minutah, ki jih je preživel na igrišču, je namreč Bad Bunny spremenil svet.
V tednu, ki je sledil nastopu, so družbena omrežja dobesedno preplavile reakcije na njegov nastop, imitacije, razlage političnih, družbenih, zgodovinskih in kulturnih referenc. Posnetki objokanih ljudi. Posnetki radosti. Solz sreče.
Kaj se je torej zgodilo v dobrih 13 minutah med športnim dogodkom? Kakšna magija je povzročila, da se ves svet zdaj pogovarja o kolonializmu, rasizmu in nacionalizmu? Zakaj so nam šle dlake pokonci in, na koncu, solze po licih? Ker je Bunny nagovoril zgodovinske travme, politične krivice, sistemske rasizme in kulturo zatiranja; in ker je to naredil brez pristajanja na vlogo žrtve. Segel je v vse pore kulture zatiranja in nam, vsem čefurjem tega sveta, sporočil: vi ste svet, vi ste sprememba, vi ste ljubezen, vi ste ponos.
To ni bil le športni dogodek, niti zgolj svetovni popkulturni fenomen, bil je prvovrstno politično dejanje.
Seveda v resničnosti, teden dni pozneje, še vedno živimo v svetu vojn, sovraštva, razrednih razlik, rasizma, seksizma, patriarhata, izganjanja drugačnih, trumpizma, triumfa neumnosti, nacionalizma, homofobije, transfobije, neokolonializma, oliharhističnega bogatenja, izkoriščanja revnih, zatiranja, teptanja pravic manjšin … A živimo tudi v svetu, v katerem so milijoni izkoriščanih, depriviligiranih, milijoni ljudi, ki so na takšen ali drugačen način potiskani, potlačeni v vlogo "juga", gledali 13-minutno himno emancipatornosti.

In prav zato so že teden dni mediji in družbena omrežja polna ljudi z vseh kontinentov, iz vseh držav, vseh barv, ras, nacionalnosti, predstavnikov vseh mogočih manjšin, ki v enem največjih dogodkov v zgodovini športa, v tem popkulturnem fenomenu svetovnih razsežnosti, v tem političnem dejanju vidijo upanje. Za enakopravnost, ljubezen in osvoboditev. Za zmago skupnosti. Skupnosti, ki te ujame, ko – kot Bad Bunny – padeš vznak in zaupaš, da te bodo ujele roke solidarnosti. Lepši svet si je torej mogoče zamisliti, ga pripeljati na Super Bowl in ga posejati v tiste, ki gledajo. A kaj po tem?
Nismo naivni. Svet je torej še vedno enako sranje, kot je bil pred tem. In nismo naivni, seveda se je eden največjih dogodkov v zgodovini športa odvijal v okviru najbolj možnega poblagovljenega kapitalističnega konteksta. A seme emancipacije, ki ga je pel, plesal in v estetiziran glasbeno-politični spektakel radosti natrosil Bunny, je posejano. In to je sprememba.
Bodo otroci in odrasli, ki so potiskani v inferiorni položaj in ki jih je nagovoril ("Verjemi vase, vreden/vredna si več, kot si misliš, velik/velika si ...") v življenju ta poziv vzeli kot intimen in hkrati političen klic k boju za enakopravnost? "Še smo tukaj!" je po suženjstvu in kolonializmu, ob posledicah sodobnega neokolonializma in brutalne gentrifikacije sporočil vsem globalnim "južnjakom", vsemu svetu, Ameriki in Trumpu. Nekaj dni prej pa, na podelitvi grammyjev: "ICE ven! … Nismo divjaki, nismo živali, nismo tujci (aliens), smo ljudje …" Enega od grammyjev je Bad Bunny med drugim posvetil migrantom.
Bo revolucija, ki je bila posejana prek televizije, vzklila? Bo ideja panamerikanizma, transnacionalizma, antirasizma, boja za enakopravnost in ponos iz polčasa Super Bowla, videov na družbenih omrežij, solz ganjenosti kdaj prešla v resničnost? Zame je odgovor na dlani: One battle after another. *
Želim si glasbenikov, ki slavo uporabijo za zgodovinsko lekcijo, želim si slave, ki jo vodi odgovornost, želim si odgovornosti, ki spreminja svet. Želim si moških, ki pojejo feministično Yo Perreo Sola** (dasiravno ima del feministične kritike na Bunnyja tudi pripombe).
V svetu manosfere in toksične moškosti si želim moških, kot je Benito Antonio Martínez Ocasio, ki (tudi pred kamerami) odprto kažejo svojo ranljivost, branijo manjšine, rane zdravijo z nežnostjo in sovraštvu kljubujejo z ljubeznijo. One battle after another, en moški za drugim.
*Ena bitka za drugo.
** Plešem sama.